MuseArt

še zadnji post na tem blogu.

V ljubljanski Cvetličarni bo v torek, 9. decembra 2008 ob 21.00, nastopila vrhunska pop zasedba Jinx! Skupina se je po 6 letih premora lani ponovno zbrala in potrdila svoj status ene največjih kakovostnih hrvaških pop skupin s ploščo »Na zapadu«. Seveda pa bomo na koncertu lahko slišali tudi njihove številne  uspešnice, ki so nastale v letih od 1997 do danes, med njimi prav gotovo: »Smijem se«, »Tamo gdje je sve po mom«, »Na zapadu« in številne druge.

Zagotovo bo to eden boljših klubskih koncertov sezone po izjemno uspešnem letošnjem koncertu v ljubljanskih Križankah, tokrat v prednovoletnem času!

Jinxi so svojo kariero pričeli z imenom High Jinx s koncertom v zagrebškem Saloonu leta 1994. Prvotna člana in nosilca skupine sta bila kitarist, avtor in občasni pevec Gordan Muratović z umetniškim imenom Coco Mosquito in pevka Jadranka Bastajić – Yaya. Po temu, ko so v imenu izgubili »High« leta 1995, so postali zelo cenjena koncertna skupina z zelo energičnim nastopom, v repertoarju pa so kombinirali avtorske pesmi v Angleščini in obdelave znanih funk in pop klasik.

Leta 1995 so izdali prvi album, kaseto »Sextaszy«, ki so ga v lastni nakladi natisnili v 500 primerkih. Na albumu je bilo 10 avtorskih pesmi Coca Mosquita. Čeprav so jih hrvaški mediji sprva ignorirali, jim uspe odigrati zavidljivo število koncertov, poleti 1996 pa z velikim uspehom nastopijo na dveh velikih open-air festivalih v Nemčiji. Končna zasedba skupine se je dokončno oblikovala leta 1997 (Berko Muratović – bobni, Samir Kadribašić – bas, Marijan Gudelj – klaviature, Coco – kitara in Yaya – vokal), a skupina še vedno nima založbe. V domačem studiju Funhouse so zopet posneli 9 skladb, tokrat v Hrvaščini, plošča pa se je še istega leta pojavila na prodajnih policah. Ko so predstavili prvi single »Smijem se«, je bilo jasno, da je Hrvaška dobila novo, svežo vrhunsko pop zasedbo. Tako so do sredine leta 1998 postali splošno znana pop atrakcija na Hrvaškem. Osnovno zasedbo so okrepili s pihalcema (Jakša – saksofon, Rudi – trobenta), uspešnice pa so se nizale ena za drugo. Konec leta pa so prejeli še nepričakovano mednarodno priznanje: bili so prejemniki nagrade francoskega državnega radija za najboljšo mlado skupino v Evropi! Pred njimi so to priznanje dobili tudi The Cardigans.

To leto so prejeli tudi crnega mačka na Hrvaškem. Leta 1999 je Rudija v skupini zamenjal Igor Pavlica, single »Koliko suza« pa je najavil novo ploščo »Pompei – ljetna ploča katastrofe«. Zrelejši album je za Jinxe predstavljal veliki komercialni uspeh in podali so se na novo, še večjo turnejo, ki so jo zaključili šele leta 2000.

V prvem letu novega milenija so izdali še reizdajo albuma »Sextaszy«, brata Muratović pa sta uspešmno producirala album skupine Psihomodo Pop z naslovom »Debakl«. Leta 2001 se je skupina, okrepljena s perkusionistom Borisom Popovim, odpravila v Dubrovnik, kjer je pripravila material za novo, četrto ploščo. V singlu »Tamo gdje je sve po mom« se lahko slišijo vplivi brazilskih ritmov, celotni album »Avantura počinje« pa je bil objavljen še istega leta. Mediji so ga označili za najboljši album skupine dotlej, in Jinxi se uspešno prebijajo na lestvicah sosednjih držav. Temu je sledil nadvse uspešen koncert v ljubljanskih Križankah. 

 Žal pa je pevka Yaya vse težje prenašala obveznosti v skupini in se je počasi oddaljila od ostalih članov. Skupina je vztrajala do leta 2002, ko je razpadla. Yaya se je posvetila slikarstvu, ostali člani skupine pa sami prevzamejo porina za uspešnico leta za pesem »Tamo gdje je sve po mom«. Na koncu leta 2002 je kompilacija »Retro« z bonus DVD-jem postavila piko na fascinantno kariero skupine Jinx, seveda ob nizu velikih uspešnic, ki so vidno zaznamovale hrvaški glasbeni prostor.

 Ko so vsi že mislili, da je skupina povsem razpadla, so se Jinx leta 2007 ponovno zbrali. Tokrat so pri založbi Dallas Records izdala ploščo »Na zapadu«. Istoimeni singel je – med drugimi skladbami na novi plošči – požel veliko odobravanje njihovih starih in novih fanov, letos pa so imeli tudi nadvse uspešen koncert v ljubljanskih Križankah! 

V ljubljanski Cvetličarni bo v sredo, 3. decembra 2008 ob 21.00 končno nastopil tudi Magnifico, eden največjih pop rock glasbenikov vseh časov v Sloveniji.

Za njim je bogata poletna svetovna turneja, na kateri je z zasedbo Balcountry Quartet nastopil na številnih svetovnih odrih. In kdo ne pozna vsaj nekaj njegovih uspešnic, s katerimi je močno zaznamoval slovensko glasbeno sceno. Tokrat bo premierno predstavil novo ploščo z naslovom »Srečen«, na kateri so tudi starejše uspešnice v novi, bolj prefinjeni preobleki. Na koncertu bomo lahko zagotovo slišali tudi skladbe »Silvia«, »Hir aj kaj hir aj go«, »Halo gospodična«, »Ljubljana-Portorož«, »Revolution is my Solution«, »Land of the Champions« in številne druge uspešnice, tudi iz zakladnice slovenskega glasbenega popularnega izročila.

Magnifico Balcountry Quartet predstavlja nov glasbeni podvig. Ideja se je rodila ob povabilu Vala 202, da ob 75. obletnici življenja gospoda Jureta Robežnika Magnifico na svojsten način prearanžira njegovo legendarno pesem “Ti si moja ljubezen”. Skladba je posvetilo mojstru slovenske popevke, hkrati pa tudi napoved novega albuma, ki ga je Magnifico nadgradil s svojevrstno predelavo starih in novih uspešnic.  

Pri glasbenem slogu prvenca Magnifico Balcountry Quartet gre za prepletanje jazza in countryja, začinjenega z balkanskimi ritmi. Na albumu najdemo 11 predelanih uspešnic kot so “Hir aj come and Hir aj go”, “Bosangero Nero”, “Silvija” in druge. Album bo promocijsko predstavljen 3. decembra v ljubljanski Cvetličarni.

Pričakujemo lahko intimen “balcountry” glasbeni spektakel, kakršnega od Magnifica in spremljevalne zasedbe še nismo doživeli!

Več o Magnificu 

Gre za izvajalca, ki mi je še posebej pri srcu, zato je prav, da na tem skoraj umrlem blugu izpostavim nekaj malega o Magnificu.

Rober Pešut (01.12.1965) alias Magnifico je v Ljubljani rojeni umetnik, ki je svoje prve glasbene izkušnje kalil v skupini Uredu, s katero je v zgodnjih devetdesetih izdal dva albuma: “Goli“ (89) ter “Let’s dance“ (91). Solistični prvenec s pomenljivim naslovom “Od srca do srca“ (93) je postregel z uspešnico 24.000 poljubov in etno pridihom slovenske ljudske, “Zeleni Jure“. Dve leti zatem je izšel družbeno kritičen album “Čefur“ (95), ki je narekoval gibanje proti nestrpnosti in šovinizmu (čefur – tipična slovenska žaljivka za južnjake). V dvoletnem presledku je nastal tudi četrti projekt, ki pa je pomenil novo dimenzijo njegovega izražanja, saj se je prvič preiskusil kot protagonist in avtor glasbe hkrati v celovečercu Damjana Kozoleta, “Stereotip“ (97). Leto zatem je izšel njegov peti album “Sexy boy“ (98), s katerim se je le še utrdil na prestolu izvirnih in unikatnih glasbenikov tega prostora in časa. “Silvia“, ki jo je predstavil na slovenskem izboru za pesem Eurovizije je postala ena največjih uspešnic slovenske glasbe nasploh, s pesmijo “Halo gospodična“ pa je razbil še en tabu. Na prelomu tisočletja je v enem samem projektu združil vse uspešnice preteklega desetletja in jih izdal kot »the best of« v albumu “Komplet“ (2000).

Leta 2002 se je preizkusil še v eni vlogi; kot avtor in producent je z zmago tria Sestre na preidzboru za pesem Eurovizije osvojil naklonjenost domače in tuje publike. Veliki preboj na tuje tržišče pa je Magnificu uspel z albumom “Export Import“ (2004), na katerem je postregel z mešanico različnih glasbenih žanrov, od popevke, elektronike do mehiških in balkanskih glasbenih ritmovs katerimi je kraljeval na številnih lestvicah po Evropi. S pesmijo “Hir aj kam hir aj go“ je navdušil celo velikana svetovne mode in soimenjaka Roberta Cavallija, ki je omenjeno uspešnico predvajal kot naslovno temo njegove nove kolekcije. Sicer pa je tudi Magnifico predan estetiki, saj ga poleg kvalitetne glasbe krasi izostren okus za zunanjo podobo. Vsak projekt je nadgrajen z njemu edinstvenim slogom oblačenja, kar ga je preoblikovalo v enega redkih domačih trendseterjev. Letošnje leto je izžel po mnenju kritikov njegov najbolj dovršeni izdelek do sedaj, “Grande finale“ (2008). Prva uspešnica te plošče (priredba legendarne “House Of The Rising Sun“) “Land of Champions“, je ponovno osvojila glasbene sladokusce po vsem svetu. 

Vir: Press Agencija Antonov

Da Phenomena, brezkompromisen duet, ki je svojo glasbeno pot začel leta 2006 bo 27. tega meseca v klubu Sub Sub predstavil svojo že drugo ploščo, ki sta jo fanta preprosto poimenovala DP.

Njuno glasbeno sodelovanje se je začelo v bandu Tinkare Kovač. Nadaljevala sta s koncertiranjem z vodilinimi imeni slovenske glasbene scene, dokler se do konca nista ustalila v Magnificovi Turbolentzi.

 Leta 2006 sta pod taktirko producenta Iztoka Turka izdala svoj prvi album Skupaj sva. Album sta s koncertiranjem predstavila širši slovenski javnosti in naletela na pozitivne kritike, kar ju je navdušilo in jima dalo zagon, da začneta delati na svojem drugem albumu. Tako nas bosta sredi novembra razveselila z izidom njunega drugega albuma s preprostim imenom DP, ki vsebuje 11 komadov kvalitetnega popa, spogledljivega s funkom.

Album bo izšel 17.11 pri založbi Arih/Turbolentza. 

Naš predsednik vlade je spregovoril za Dnevnikov objektiv. Način s katerim je oddelal novinarja (kljub temu, da je bil interju nastavljen provokativno) me je motiviral, da grem čez 8 dni na volišče.

Dnevnik snapshot

Fantje si med seboj res niso simpatični in imajo kar veliko političnih in ostalih zamer, toda od predsednika vlade bi pričakoval vse prej kot to. Pa saj smo že navajeni. Tudi komentarji povedo svoje…

Žal pa res nimamo neke pametne alternative. Je pa lepo, da zadnje ankete javnega mnenja kažejo že kar prepričljivo vodstvo SDS. Levica, mobiliziraj se.

Po skoraj petih letih sem v roke vzel sicer prenovljeno, že 11. izdano knjigo enega vodilnih strokovnjakov s področja trženja na svetu -Philipa Kotlerja.

Kotler je častni profesor mednarodnega trženja na Northwestern University, Kellog School of Managament. Magisterij iz ekonomije je opravil na Chicago University, doktorat iz ekonomije pa na MIT. Po doktoratu se je na Harvard University ukvarjal z matematiko, na Chicago University pa z vedenjskimi znanostmi.

Knjiga je nora. Res je, da jo danes berem neobremenjeno in s popolnim razumevanjem, saj sem si v teh letih pridobil kar nekaj prakse, ki je v mojem primeru temelj za razumevanje teorije. Me pa straši dejstvo, da se svet res hitro spreminja in da smo danes ratali žrtve hiperkonkurence, čeprav vsi verjamemo, da je ta za nas malega potrošnika super. Če je bil še nekaj let nazaj (ko sem sam prebiral knjigo za izpit) Internet omenjen le na kakih treh straneh, se je danes celotna monografija podredila medmrežju. Brez INTERNETA ni trženja,

Kot bi opisal Kotler:“Internet je pomnožil število načinov, kako kupci kupujejo in kako podjetja prodajajo in poslujejo. Brezžični telefoni so omogočili ljudem, da izmenjajo sporočila ter kupujejo in prodajajo, ko so na poti. Podjetja se srečujejo s konkurenti iz naraščajočega števila držav, ki ponujajo nižje cene za enako kakovost. Priča smo hitremu upadanju učinkovitosti množičnega oglaševanja zaradi eksplozije komunikacijskih poti.”

Vsekakor vredno branja tudi za tiste, ki vas ekonomija kot trda veda ne zanima. Celotna teorija je podkrepljena z več kot 100 nazornimi primeri, knjiga pa ni primerna za hrbtno branje na plaži… Ste kdaj belili strop?:-) PREVERJENO

Ker te dni vstopam v 9. mesec brez kajenja in ker se na podlagi izkušenj zavedam kako trd oreh je prenehati s tem sranjem ter kako veliko motivacije in poguma potrebuješ za opustitev, bom spodaj načičkal nekaj o rešitvi za vse, ki si želijo končati to sicer slastno razvado.

Kadil sem 12 let in večkrat poizkušal prenehati, vendar je najdaljše obdobje brez cigarete trajalo največ mesec dni. Iskreno, na nek način sem že obupal. Gre za prenehanje s pomočjo volje, ki pa je res zafu…. Vsak dan šteješ, odpoveduješ se situacijam, kjer bi lahko prižgal, ne piješ kave, piva,… Jeba. Da se pa na bistveno bolj enostaven način.

Užival sem v kajenju, vendar sem se vedno bolj zavedal, da bo nek dan potrebno prenehati s to svinjarijo, ki vsekakor združuje in mi je tako kot kitara pomagala pri vključevanju v družbo in odraščanju. Vendar sem se občutka biti kadilec naveličal. Kajenja samega pa ne.

Poizkušal sem mnogo metod, vse od zmanjševanja, Nicoret, metod šokiranja,… v razne preparate nisem verjel nikoli…dokler sodelavec, ki je dnevno pokadil 2 škatli West Silver, spil 3 litre Coca Cole in pojedel najmanj en pohan sir, ni kar naenkrat nehal. Po nekaj dneh njegovega nekajenja smo ugotovili, da gre zares. Tip, prasica prekajena, je nehal kar naenkrat. Prebral je knjigo in vrgel stran čike. Med branjem knjige je kadil. Dva sodelavca prebereta knjigo-oba nehata. Kaj je v tej knjigi? x-files, misterija pepela??????

Nič takega! Ne znam opisat. Ne teži z opisom bolezni, nesmisla kaditi,… Enostavno samo opiše kako lepo je nekaditi, ko si enkrat že kadil. Dejansko je kjniga nevarnost za kadilce, saj si te kaj kmalu zaželijo kaditi. Ker je tako lepo nehati.:-)

Če kadiš in si iskreno želiš nehati…

ALEN CARR: Končno nekadilci

… in napiši komentar, ko ti uspe.

P.S. Z nekajenjem se ne hvalim (sem mal vraževeren) in prav tako nisem sponzoriran iz strani založbe, ki je pri nas izdala knjigo. Do sedaj poznam 13 ljudi, ki so jo prebrali in 12, ki so nehali kaditi. Good luck.

Čeprav sem šele pred nekaj leti dobro vzljubil pivo in sem danes res pravi oboževalec Laškega, še vedno pri malici ali kosilu (posebej podnevi) naročim vodo.

Voda je nevrtralna in vedno odžeja, paše k vsem obrokom, je neškodljiva,…Fante, Coca Cole in ostalo sladko lepljivo sranje me naredijo še bolj žejnega. Voda je super, vendar se mi pri naročanju le-te vedno pojavi občutek zanikanja samega sebe… Prihajam iz dela Slovenije, kjer je voda neoporečna (smo blizu gora in izvira), zato smo jo vedno pili iz pipe brez vseh dodatnih filtrov za nekaj sto evrov in magnetnih vsadkov ter podobnih jajc. Zahod pa nam je prinesel ustekleničeno ali bolje rečeno plastificirano vodo, ki je bilo nekaj let nazaj pravi modni hit. Ko so prišli še okusi, si pri naročanju doživljala prave orgazme… da ne govorim o izrazih: haromony, simphony, life,… SUPER POZICIONIRANJE BRANDA RES- voda je življenje, živimo življenje, živimo aktivno.

In kje tiči kamen spotike. Pojavi se v restavraciji, ko do mene pristopi natakar in mi po tem, ko mi v roke porine menu, zastavi vprašanje: “Prinesem kaj za spit?” Takrat se v moji glavi začne nevihta. Pil bi vodo in ker sem nekje na Gorenjskem bi jo najraje iz pipe, ampak to ni O.K. Če bi natakarju spustil:”2 dl vode iz pipe”, bi se še isti trenutek ugriznil v jezik. To je približno tako, kot v srednji šoli, ko smo med malco hodili v topel lokal in naročali deci juica in deci vode, da smo potem lahko še 2 uri rauhali medtem, ko smo zalivali “mato, slovo,anglo”

Ne. Ker sem kul in služim svoj denar in mi ne gre ravno slabo, si kljub temu, da bi raje pil vodo iz pipe, naročim Zalo brez izpod naoljenih železniških tirov na ljubljanski glavni železniški. Takrat me prevzameta pa dva druga brezvezna občutka. Nočem izrazit svojih želja in drugič: debil, plačal boš 2€ za tisto poscano vodo z okusom plastike. Da se razumemo. Takoj mu dam 1€ za 2 dl vode iz pipe. Mi je boljša. Ampak to žal ne gre. Tega ne prodajajo, ti jo samo podarijo. Voda v kozarcu se pije samo ob kavi! Kdo mi je že to rekel?

Občutke potlačim v nezavedno in si po spiti embalirani vodi naročim tisto pravo iz pipe. Vstopnica je kupljena, sedaj si lahko privoščim vse. Pomirim se. 2€ si dal za vodo iz pipe, tista iz flaške je le obloga, ki jo spereš iz sten požiralanika in ledvic s to pravo zdravo pipi vodo. Moja načela stojijo in se jih še vedno držim, samo kot iz katerega gledam to komi-serijo je drug…

Dva poletna festivala v ljubljanski kotlini, prvi s petletno, drugi s sedemnajstlento zgodovino…

Lahko rečem, da festival Kamfest spremljam od samega začetka; vse od njegovih porodnih krčev, od eksperimentiranja s številom dni festivala, lokacijami dodatnih prizorišč, pa vse do trenutnega stanja, ki je preseglo vsa prečikovanja. Trnfest spremljam kako leto dlje, zato lahko sodim festival le po njegovih zadnjih letih obstoja.

Oba festivala si zagotovo zaslužita vse pohvale, zato je kratka primerjava popolnoma dobronamerna. Nekako dobivam občutek, da Trnfest spi na lovorikah, da gre zasluga veliki obiskanosti festivala predvsem pretekli (in ne trenutni) kvalitetni izvedi in ponudbi Trnfesta ter neatraktivni ostali dogodkovni ponudbi v prestolnici. Pri Kamfestu dobiš občutek mladostnosti festivala, začetne zagnanosti in predvsem začutiš trud, ki je bil vložen za prihod vsakega posameznika in predvsem v njegov ponovni obisk festivala.

Ne želim primerjati, čeprav to nehote počnem, vendar Trnfestu res manjka nekaj tiste svežine, ki bi prizorišče spremenilo iz neke mestne “štirikotne rive”, na katero se iz ljubljanskih nabrežij preselijo “ljubljanski intelektulci”, v prizorišče večernih dogodkov z dodano vrednost.

Razlika je res najverjetneje v svežini in predvsem v lokaciji prizorišča, ki je v Kamniku res unikatno. Vzpetina Mali grad s pogledom na del starega mestnega jedra in Kamniško-Savinjske Alpe,… mnjami. Je pa tu potrebno obleči kak toplejši puloverček in sandalček manj.

Pa še vedno mi ne gre v glavo kako iz Malega gradu še nihče ni zgrmel v globino…

Nekaj pa je zagotovo: Če ne bi bilo Trnfesta upam stavit, da ne bi bilo Kamfesta. Očka se mora malce bolj potrudit, da ga bodo imele gospe rade. Sinka imajo rade že po defaultu.